zahvaljujem se vam za pohvalo pri predstavitvi aparata in lepe fotke na spletni strani avdicija.com! lp, Patricija

Ja, moram priznati, tole snemanje tokrat je bilo eno boljših do sedaj. Naj naštejem nekaj dokazov: 1. V svojo zbirko filmskih žena sem dodal še en primerek, sokrajanko Nino. 2.. Od kraja snemanja pa do napisa Futr za ekipo sem imel zgolj nekaj korakov.. 3. Vsi nastopajoči smo se odlično razumel, mimogrede smo posneli še nekaj fotografij, ki jih pošiljam z mailom kot dokaz o napisanem... 4. Tudi filmska ekipa na čelu z režiserjem je bila super. 5. In za vse to, futr, nove prjatle in zabavo dobiš še plačan...cool. Andrej V.

človek si hobije ustvarja sam. na sprehodu zagleda krivo vejo in sklene, da bo od sedaj naprej zbiral krive veje. potem najde ravno vejo in ugotovi, da je nekaj izredno zanimivega prav v ravnih vejah.
in po nekaj desetletjih ima v stanovanju malo grozljivko: sami konjički. kamorkoli pogleda, povsod sama šara. vsake toliko po oglasnih deskah išče obvestila o odvozu kosovnega materiala.
obstaja pa en hobi, ki pušča za sabo samo prijetne spomine. in tega sem čisto slučajno "odkril" ob naključnem srečanju s prijetnim in nasmejanim dekletom, ki je enostavno predlagala: pridi, poskusi, mogoče ti bo všeč. in sem prišel.
avdicija.com mi je predlagala sodelovanje na avdiciji za snemanje reklame. bilo je kako leto, leto in pol nazaj, ko sem prvič stopil pred kamero. izbran sem bil na avdiciji za snemanje reklamnega spota za ljubljanske mlekarne in sicer za jogurt ego. mešani občutki, trema, kakšen sploh sem, moj glas, hm-trebuh, vse je bilo v napoto; sivi lasje, postrani zobje, mozolj, vse sem videl.
no, pa je vseeno šlo. nihče se ni smejal. vsem je bila reklama všeč. no ja, kar je bilo najbolj pomembno: šel sem na naslednjo avdicijo in bil ponovno izbran za neko drugo reklamo. in tako sem postal "medijski človek"…no ja, to ravno mislim da ne, ampak danes z veseljem in žarom sodelujem in skušam prispevati svoj delež k spotu.
predvsem mislim, da sem "našel" svoj hobi s pomočjo avdicije, ki je s svojim trudom prispevala k moji samozavesti, sodelovanju na avdicijah in ugotovitvi, da še nisem vsega doživel. hvala avdiciji.com in "moji šefici" ljubimki
imejte se skrajno enkratno in lepo. ZGODBICA ZA DOBRO JUTRO, DOBER DAN IN VEČER Kako vse lepe stvari hitijo svojo pot. Kar naenkrat se zaveš, kako dolgo pot si prehodil. Kaj vse si doživel. Ozrl sem se nazaj in nekako se mi dozdeva, da mi bodo zdaj, zdaj prijatelji iz Avdicije pripeli evidenčno tablico. Moje članstvo v Avdiciji se bliža koncu prve dekade. Ja mislim, da sem član Avdicije že dobrih 9 let. Pa kako nevidno, hitro in breztežno je vse hitelo skozi to obdobje. Vsak honorarček je bil plačilo za užitek, smeh in spoznavanje, da sem bil vedno del prijetne skupine prijateljev, ki so snemanja, fotografiranja, poti na mesta snemanj, dež, mraz in vročino prenašali na podoben način, kot jaz. Z veliko mero potrpežljivosti in energijo, ki so jo delili z tistimi, ki so jo včasih izgubljali. Res je bilo tega veliko. Še danes se spomnim mojega prvega snemanja za EGO jogurt. Snemali smo na Škofljici, v nekem polkletnem prostoru. Eh, kaj je šlo vse počasi. Kako se je tehnika noro razlikovala od tehnike, ki jo uporabljajo danes. Samo čakam še, da bodo reklamo posneli z mobilcem ter poslali izdelek po SMS naročniku, preko Monete pa plačali honorarje, he, he. Ampak, takrat bom pa že zelo star. Ampak nekaj pa mi verjemite vsi. Nikoli mi ni bil honorar »one and only«. Vedno sem bil radoveden za koga bomo snemali in kaj. Vedno sem pri snemanju iskal tisto, kar mi je bilo v življenju vedno na prvem mestu: prijateljstvo, odkrit nasmeh in druženje. En del moje »kariere« so bile tudi tri sezone snemanja oddaje Hri-bar. Odkrito priznam, da mi je prekinitev težko padla, odnosno, da sem, skupaj z nekaterimi, resnično čutil praznino, ki je bila v tistih treh sezonah zapolnjena z resnično prijetnimi trenutki, stkanimi prijateljstvi, spoznanjem da so ljudje iz ekipe, ljudje, ki so pravtako imeli svoje dobre in slabe trenutke in, ki so pravtako iskali prijatelje. Kot mi. In bili smo klapa. In moje zadnje snemanje. Za SPAR. Ponoči. Takrat sem se spomnil dni, ko so se mi po polnoči oči šele dobro odprle. Danes pa - prve tri ure nisem videl drugega, kot posteljo. Ampak, kot vedno, je bilo tudi tokrat tisto (zame) težko, premagano z klepetom, takšnimi in drugačnimi pripetljaji, ki so jih doživljaji tisti, ki so bili z menoj v ekipi. Ure so minile, kar nekako neopazno. Glej ga zlomka. Zjutraj pa sploh nisem bil več zaspan. Šel sem naprej v službo. In nestrpno čakam nove prilike. Ko bo nekdo rekel: Lejga, taj taprav. Verjemite, tudi vi boste doživljali enake trenutke. KAJTI VSAK NEKAM PAŠE. Ostanite v cvetju. Ljubo